Revizija

So zgodbe, ki jih ne morem takoj zapisati, zaradi narazličnejših vzrokov. Ali preveč bolijo, ali pa se bojim, da bo kdo poklical socialno službo. Zabavne ratajo šele, ko jih pogledaš z distanco, od daleč, ko vendarle preteče nekaj časa.

Naša družina šteje veliko članov. Še zmeraj se ne morem navaditi na število bučk, ki jih uzrem v dnevni sobi, ko gledajo televizijo. Zmešnjava nastane, ko katera od teh bučk hoče kaj povedati. Nujno in takoj. Koga prvo poslušati? Ponavadi zmagata dvojčka, ki se še nista naučila počakati. 

V glavnem kaos. Zato ni čudnega da se nam je zgodilo tole.

Grega (8) je zbolel. Na večer ga je kuhala vročina. Ker je bil delovnik, sem očeta prosila za varstvo. Seveda, je privolil oče, bom prišel jaz k vam in ga bom imel.

"Oči pride jutri zjutraj do nas in ga bo čuval" sporočim možičku iz kopalnice, medtem ko umivam zobe Andražu (2,5), Juriju oblačim pižamo (2,5) in Mateju (10) utemeljujem zakaj on ne more gledati Misije Evrovizije, čeprav jo vsi njegovi prijatelji lahko (kar seveda ni res).

Sredi večernega highlita pride sms, kjer me oče prosi, naj vseeno pripeljemo Gregija k njim domov. Iz kopalnice se derem možičku v dnevno sobo:

" Oče ne pride k nam, ti ga moraš odepljati na Vič" in stvar je bila s tem končana, zobje dvojčkov umiti, čaj se je že kuhal za ubogega Gregija, toplomer pa je čakal, da pomeri vročino in televizijskih dnevnik se je ravno končeval, ko sem imela še milijon opravkov.

Zjutraj popokam Mateja in ga odpeljem v šolo.

Ob 11.00 me pokliče mama, vendar ji ne dvignem, ker sem bila na sestanku.

Ob 13.00 se spomnim, da me je klicala mama.

 Kje je Gregi?, me vpraša. Ja pri vas je, rečem, ne ni pri nas, pravi ona.

Ja kje pa je? se vprašam.

Pokličem moža in v hipu nam je jasno, da smo pozabili reveža doma samega.

Vsedem se v avto, po gsmju živčno debatiram z možičkom, kdo je kriv, da je Gregi (8let) sam doma (brez telefona, brez sosedov, ker smo na novo preseljeni), ti si kriv, ne ti si kriva, nisi povedal, seveda sem povedala, vedno ti povem, pa ne poslušaš,....v mislih so se mi rolali najrazličnejši scenariji od Home alone, do sestradanega, bolanega, žejnega, obupanega, jokajočega Gregija, ki je ravno dovolj star da bi lahko poskrbel zase, pa vendar še ravno toliko nezrel, da bi lahko kakšno neumnost ušpičil, sploh pa ni vajen biti sam doma, ko pa nas je vedno toliko.

In ga na koncu koncev najdem doma; brez vročine, kako bere knjige in se sprašuje kje je dedi.


***