4 is the new 2

2012-01-30T22:48:00.001+01:00

2012-01-30T22:46:00.001+01:00

Vse 4 otroke sem poslala k zobozdravniku; da se dvojčka nalezeta pozitivnega odnosa. No, Jurij je dojel namen obiska, se vsedel na stol, odprl usta, kot da bi že tisočkrat to počel. Andro pa je že na vratih uštekal, da je to prostor mučenja in bolečine. Enostavno ni govora, da bi sodeloval. Vsak je dobil 5 štempiljk.

6 članska družina

2012-01-26T12:11:00.000+01:00

Situacija ni bila legalna, na pogled stenstana, meni obupno smešna, mojemu možu pa grozljivo neudobna. Vseh 6 se nas je zbasalo zjutraj v mojega Golfa s tremi vrati in smo odšli od doma.

Dan poprej nam je namreč crknil avto Galaxy in smo ga peljali na AMZS. Tako smo se zjutraj nabasali vsi; zadaj v sedežke dvojčka, vmes Matej (10), jaz sem vozila, Mož in Gregi (8) pa sta se peljala spredaj.

          * Najprej smo poskrbeli, da sosedje niso opazili, da nas je "veliko" vstopilo v premajhen avto.

          * Mož je poskrbel za kamuflažo in si milimeter nad očmi poveznil kapo, da ga ne bi kdo prepoznal.

           * Za kanček razburljivosti je poskrbela policijska kibla, ki se je peljala pred nami,

           * za komično ozadje sem poskrbela sama, ker se nisem mogla nehat smejat.

            * Za popolno ponižanje pa je poskrbel potniški avtobus LPP in ljudje, ki so opazovali navzdol 6      člansko družino v golfu na poti do AMZSja.

Made my day!

Ljubezen traja tri leta

2012-01-26T09:27:00.000+01:00

Najprej o Brini Svit. Prebrala sem njeno žepno knigo Hvalnico ločitvi. Neznansko so mi bili všeč njeni rezi (ločitve) toka dogajanja z sporočili (esemesi) njenega občudovalca pisatelja, ki zadenejo v bistvo hrepeneče ženske duše. Razvila sem teorijo, da je moja generacija pravzaprav zamudila to esemesovsko dopisovanje in transmisiranje kratkih kreativnih sporočil ljubljeni osebi.

Trenutno že drugič berem Beigbederja in Ljubezen traja tri leta. Tam se nekje Beigbederju zapiše:

V dvajsetem stoletju je ljubezen telefon, ki ne zvoni.

Jaz pa parafriziram;
v enaindvajsetem stoletju je ljubezen mobilnik, ki ne vibrira.

2012-01-23T09:38:00.001+01:00

Želja

2012-01-18T14:16:00.002+01:00

Če bi prišla vila s čarobno palčko in me vprašala kaj si želim bi rekla:

Eno hotelsko sobo, eno skladovnico knjig in mir, da bi lahko brala in se naspala.

2012-01-16T16:38:00.001+01:00

Mami, mi plineseš rapučko, da si roke umijem?

Statistika 2011

2012-01-16T14:15:00.001+01:00

Že lansko leto so mi številke napovedovale, da se bo zgodilo nekaj nenavadnega. Poigravanje z enicami in devetko se enostavno nadaljuje, dobro se spomnim; Sežano sem štartala z 99, kolegica z 1999 številko. Če sva se postavili skupaj, je izgledalo STRAŠNOOO in nekateri so to tudi opazili.

Tako:

v letu 2011 sem opravila točno 100 aktivnosti;

pretekla sem 1,090.91 km

za telesno aktivnost porabila 137:16:39 ur

Povprečna hitrost 9.0km/h

Tole mi je danes navrgel Garmin, ko sem uspela narediti poročilo za preteklo leto. Naj grem igrat LOTO?

2012-01-14T23:08:00.001+01:00

Vertikala

2012-01-13T13:01:00.001+01:00

Včeraj pridem domov iz vrtca z dvojčkoma. Sezujem ju na hodniku, gresta v dnevno in Jurij si natakne smučarsko čelado moža na glavo in očala.

Nato zavijeta v otroško sobo od starejših dveh in ker grem za njima me Andraž (2,5let) zaustavi:

»Ti pejdi lepo kuhat, mami, a veš!«

»Aja?« izdahnem začudeno.

»Ti pejdi kuhat, midva se gleva igrat z lego kockami.«

*Nikoli ne verjemi dveinpolletniku*

Pa grem v kuhinjo in nekaj brkljam. Vseeno me preseneti tišina iz sobe, kar nikoli ne pomeni kaj dobrega.

In ju najdem. Na pogradu, eden s čelado, drugi brez, 2,5 metra nad tlemi, zakopana v kovter, hihitajoči se dve bučki in odprta zgornja omara, iz katere sta zvelkla bay blade, pa že sestavljene lego kocke, skratka tiste stvari, ki jih ne smeta imeta in so spravljene visoko zgoraj.

Bom poskusila objavit fotko situacije. Me je skoraj kap zadela.

2012-01-10T17:01:00.001+01:00

Eh, letos novoletnih resolucij ne bo; gipsa nimamo več, zimo smo že začutili, smuči so namazane in lepo drsijo, medtem smo zboleli prav vsi in se počasi sestavljamo...tako nekako. Dan se daljša, razpis za kraški maraton je že razpisan. Ne smem pozabit še na PSP kalvarijo...za anale.

2012-01-08T17:52:00.001+01:00

2011-12-30T20:31:00.001+01:00

Ko bom starejša, pridem živet na Gorenjsko. Pogled na Luknjo, levo Triglav in Severna stena, desno po moje Škrlatica.

2011-12-30T14:09:00.001+01:00

Vsako leto za Božič koga od članov družine položi bolezen. Lansko leto je zvilo Matej, leto pred tem M.ja, no letos pa je prišla vrsta name. Angina me je fajn zmučila, mi pobrala energije, a hkrati čudežno umirila. Res je neumno, da te mora prav vročina užgati, da se konji umirijo in sprostijo vsi načrti. Zdaj je preprosto treba gledat samo naprej, vzeti širši kot in stvari bodo/so na pravem mestu.
Naj bo novo leto 2012 mirno, srečno in zadovoljno!

2011-12-30T10:18:00.001+01:00

Sin in mama

2011-12-23T12:12:00.003+01:00

Matej (10): Ti mami, kolk si pa ti tekla maraton?

Jaz, skromno: "Sine, pretekla sem ga v 3 urah in 46 minutah."

*** (tišina, nobenega navdušenja)

Jaz, v iskanju navdušenja: "Veš, to je ZELO dober rezultat"

***(še vedno nič)

Jaz odločena, da dobim sinovo navdušenje: "To je super rezultat, Matej, aveš!!!!"

***

"Ja, ampak mami, Kenijci so pa 42km odtekli v dveh urah!"

Revizija

2011-12-23T09:25:00.002+01:00

So zgodbe, ki jih ne morem takoj zapisati, zaradi narazličnejših vzrokov. Ali preveč bolijo, ali pa se bojim, da bo kdo poklical socialno službo. Zabavne ratajo šele, ko jih pogledaš z distanco, od daleč, ko vendarle preteče nekaj časa.

Naša družina šteje veliko članov. Še zmeraj se ne morem navaditi na število bučk, ki jih uzrem v dnevni sobi, ko gledajo televizijo. Zmešnjava nastane, ko katera od teh bučk hoče kaj povedati. Nujno in takoj. Koga prvo poslušati? Ponavadi zmagata dvojčka, ki se še nista naučila počakati.

V glavnem kaos. Zato ni čudnega da se nam je zgodilo tole.

Grega (8) je zbolel. Na večer ga je kuhala vročina. Ker je bil delovnik, sem očeta prosila za varstvo. Seveda, je privolil oče, bom prišel jaz k vam in ga bom imel.

"Oči pride jutri zjutraj do nas in ga bo čuval" sporočim možičku iz kopalnice, medtem ko umivam zobe Andražu (2,5), Juriju oblačim pižamo (2,5) in Mateju (10) utemeljujem zakaj on ne more gledati Misije Evrovizije, čeprav jo vsi njegovi prijatelji lahko (kar seveda ni res).

Sredi večernega highlita pride sms, kjer me oče prosi, naj vseeno pripeljemo Gregija k njim domov. Iz kopalnice se derem možičku v dnevno sobo:

" Oče ne pride k nam, ti ga moraš odepljati na Vič" in stvar je bila s tem končana, zobje dvojčkov umiti, čaj se je že kuhal za ubogega Gregija, toplomer pa je čakal, da pomeri vročino in televizijskih dnevnik se je ravno končeval, ko sem imela še milijon opravkov.

Zjutraj popokam Mateja in ga odpeljem v šolo.

Ob 11.00 me pokliče mama, vendar ji ne dvignem, ker sem bila na sestanku.

Ob 13.00 se spomnim, da me je klicala mama.

Kje je Gregi?, me vpraša. Ja pri vas je, rečem, ne ni pri nas, pravi ona.

Ja kje pa je? se vprašam.

Pokličem moža in v hipu nam je jasno, da smo pozabili reveža doma samega.

Vsedem se v avto, po gsmju živčno debatiram z možičkom, kdo je kriv, da je Gregi (8let) sam doma (brez telefona, brez sosedov, ker smo na novo preseljeni), ti si kriv, ne ti si kriva, nisi povedal, seveda sem povedala, vedno ti povem, pa ne poslušaš,....v mislih so se mi rolali najrazličnejši scenariji od Home alone, do sestradanega, bolanega, žejnega, obupanega, jokajočega Gregija, ki je ravno dovolj star da bi lahko poskrbel zase, pa vendar še ravno toliko nezrel, da bi lahko kakšno neumnost ušpičil, sploh pa ni vajen biti sam doma, ko pa nas je vedno toliko.

In ga na koncu koncev najdem doma; brez vročine, kako bere knjige in se sprašuje kje je dedi.

***

Vzdušje, ki to ni

2011-12-21T10:59:00.001+01:00

Tole je po moje zadnja objava v letošnjem letu. Za več ne znese. Če sem mislila, da je bil november strog do mene, pa je bil december tisti, ki je udaril z vso svojo brutalnostjo. Govorim o službi, o vseh naporih na delovnem mestu, o lovljenju zadnjih minut, da sem dvignila dvojčka iz vrtca, hitenju doma, kuhanju kosil, in čez vikend iskala trenutke, da sem lahko zadihala. Ali šla tečt. Kar je zame isto.

Takoj, ko je službena napetost popustila in se je borba za prave zgodbe preusmerila na druge institucije, me na pragu pričakala še božična evforija. Letos nimam čestitk, nimam še daril, nimam okrašenega stanovanja, nimam napečenih piškotov, in v stanovanju je popoln nered. Glava me boli že od zjutraj in najraje bi skočila v Ljubljanico! Moja strategija reševanja problemov je preprosta, takoj grem k frizerju, mogoče najdem v sebi žar božičnega vzdušja, ki se mi je letos potuhnil, izgubil, poniknil, evaporiral...neznano kam.

Morda se pa letos sploh ne bom šla super herojske mama. Mogoče bom zablokirala na celi črti. Tudi to je opcija!

2011-12-09T16:30:00.001+01:00

Nočno preseljevanje

2011-12-04T22:32:00.002+01:00

December je tu! Vedno bolj sem prepričana, da bo zadnji mesec v letu postregel z mirnejšim vzdušjem in bolj veselimi trenutki. Očitno je, da sem to slutila; da november ne prinaša nič dobrega; v to sta me povsem prepričala obisk urgence, megla in mraz... Še vedno verjamem, da je v meni malo čarovnice…

Ampak zdaj je december in še toplo vreme je zunaj.Čas za tek se najde, prehladi me še niso uničili. Andraž je dodobra izkoristil moje usluge in pozornost ta teden, zdaj veselo maha z rokico in udarja z njo po bratih. Zelo super mu je, če z njo udarja po zidu....

Smo pa bogatejši za novi dve postelji. Dvojčka naj bi odslej spala na 1,8m dolgem ležišču. Glede na moje neuspehe pri samostojnem spanju vseh otrok (priznam tu sem najslabša med najslabšimi; enota za kako-se-ne-vzgaja) je bilo iluzorno pričakovati spanje pravičnega. Zdaj smo pristali na strategiji preseljevanja narodov; dvojčka sredi noči prideta v zakonsko posteljo, jaz pa se naspim v eni od praznih. YES!

2011-12-01T16:12:00.001+01:00

2011-12-01T16:03:00.001+01:00

Medtem ko se Andražu vraca energija, sem se v teh parih dneh doma nakuhala, napekla, nagospodinjila do konca. Andraž je izredno spreten z levico, je sam, drzi skarje, riše, pa naj bi bil desničar. Skače po kauču, da mi kar slabo rata. Z gipsom veselo maha naokoli, bojim se le, da mali bojevnik ne bi koga udaril...

2011-11-29T19:24:00.002+01:00

Takle mamo, 9 ur urgence, zlomljeni obe kosti desne podlakti, en 2,5 letnik, ki se bolj junasko drzi kot njegov oce in mama, ena anestezija in en prijazen travmatolog. Vceraj, ker je bilo lepo vreme. Žalostni.

Odhod

2011-11-27T15:43:00.002+01:00

Spet enkrat se mi je potrdilo, da ne smeš vnaprej preveč načrtovati, ker ti lahko prekrižajo račune ali bolezen otrok, nepredvidena kazen policija (in si ne moreš kupit česa), ali pa enostavno prazna guma. In nobene rezerva, samo ena pena za v kolo. Pitaj boga kako se to uporablja, še posebej, če moža ni blizu. In si ostal sredi Gorenjske.

ZA P.O.P.I.I.I.*****.D.I.T!

Nešplje

2011-11-26T21:37:00.002+01:00

Tako redke so, da takrat ko naletim nanje, se jih pošteno najem. Škoda, da so tako pozabljen sadež, ko pa so tako izvrstne.

Izkušenost mame 4rih

2011-11-26T21:22:00.001+01:00

Disciplina in doslednost sta temelja vzgoje. Vzgoja otrok se začne že v zibelki. Dojenček izsiljuje, malček manipulira, otrok pa samo še zahteva. In kako je to res, se prepričujem v živo vsak dan, vsak dan, dan za dnem.

Čeprav sem se po prvih dveh fantih zaklela, da bom boljši starš.

Bolj bom dosledna, bolj pedagoška, pravična, sploh pa otroci ne bodo prevladali v svojih...

......hkm khm zahtevah.

***

/nedelja, 6.23/

Ko se zjutraj zbudim, se ob mojem vratu drenja Jurij, ob nogah pa spi Andraž. Možiček se na robu postelje drži za rjuhe, da ne pade z nje.

"Dol to!" zahteva Jurij in mu ubogljivo odpnem pleničko (ki jo ima za čez noč) in upam, da bo še malo miru.

"Lulat!" in greva lepo lulat, ker še ne more sam in si ne želim poplave v postelji, zdaj ko je brez pleničke.

"Risanke!" je naslednja zadeva in ker že stojim, grem še prižgat TV.

Nekje vmes se zbudi Andraž.

"Banano!" reče on in že vstajam iz kavča in grem po banano, ker je zajtrk pa res prva stvar, ki jo mora mama narediti.

"Ne, nane (bananae)!" reče Jurij, "Jajčka!" in ker sem že enemu postregla s sadjem, ne morem drugega ignorirat ter grem peči jajčka na oko. Ura je 6.46. Do risank še točno 14 minut, žalostno pomislim. Terorizem bo vztrajal še dolge minute.

"Kakav!" je nov ukaz.

"Baso bi! Lulat me! Drugo risanko, mami! Mami, drugo risanko bi! Pil bi! Piiiiiiil biiiiiiiii! Toast! Kruh! Vodo bi! Vodoooooooooo, ne kakava!"

***

Morala bi biti izkušena. Morala bi biti pametnejša. Vse se je začelo že dve in pol leti nazaj! Še v zibelki!

***

Le da tam nista nikoli spala. Vedno pri meni. Ahhhhhhhhgrrrrrrrr!

Na tržnici

2011-11-21T08:23:00.000+01:00

Da bo za spomin; Andraž je na mojih ramenih ravno zaspančkal...Cukr mali.

Sava

2011-11-20T22:10:00.001+01:00

Odkar smo se preselili, me na vsakem popoldanskem teku prijetno preseneti Sava. Kot ljubljančanko mi ta reka ne vzbuja nobenih spominov, še najbolj jo v meni označujejo Zelenci, koder sem hodila kot otrok, in spomnim se jo iz voženj z vlakom. Proga se namreč iz gorenjske reki precej približa.
Zdaj pa sem reko odkrila na novo in če me kdo vpraša, bi rekla da je modra. Ta reka je definitivno modra. Široka se počasi vije mimo glavnega mesta. Do bregov je dostikrat nasilna, kadar je visoka ruši drevje, odnaša rastlinje. Njene skale, ki ponekod pokukajo so spet temno modre in progaste. V tej pozni jeseni je zavita v meglo in poskrbi, da je tudi zrak ob njej drugačen. Ima drug okus, vonj, bolj izrazit, malce vlažen, ter spominja na zrak ob jezerih. Nikoli nisem živela ob reki, zato me njena bližina vedno zvabi. Žal so poti velikokrat prazne in adrenalin je vedno prisoten. Ampak ta divjina ob reki je narava v svoji edinstveni obliki in zato je lepa, je razraščena, neukrotljiva, strašljiva, in ne-mestna. In to je nekaj povsem novega zame.

2011-11-20T21:47:00.001+01:00

Listje

2011-11-16T22:30:00.002+01:00

November bi zredirala, erase-ala, delete-ala, ali kakorkoli drugače pozabila. Enostavno so meseci, ki so morasti in deprasti po defaultu.

Pa kdo zavraga si je zmislil smog in meglo cel dan? A Jankovič ne more enga prepiha naredit? Še niso izumili raket proti megli? Čudnoo...Gorenjci uživajo v soncu, mi pa smo vsi potopljeni v sivino in kopreno. Ni fer!

V teh dneh me še najbolj me navdušuje listje na tleh, ki ga je ponekod na kupe! Gregi je rekel, da se na šolskem vrtu igrajo zombije, zakopljejo in prekrijejo se z listjem in počaaaasi vstajajo. Jaz bi bila tudi to poskusila, še raje pa bi odležala eno rundo na mehkem in toplem, pod listjem najraje.

Zunaj se da še vedno prekrasno teči. Kapa, rokavice, zvečer pa še kaj čez usta. Tivoli je osvetljen in kar nekaj sprehajalcev je tudi ob trdi temi. Zrak še ni leden, pa tudi asfalt še ne zmrzuje.

Se mi zdi, da poštenega sonca že 100 let ni bilo. Baje pomaga če glavo obsevaš z močno svetlobo, da se pozitiva prižge od šuba. Grem takoj poskusit, pa prižgat ta velko žarnico, da vidim a pomaga al ne :)!

Cookies

2011-11-16T22:05:00.000+01:00

Ker nimam tehtnice, sem recept prilagodila od oka, ker pa sem vmes govorila s Tanjo, sem zamešala še količine. Iz zmešnjave preračunavanja mi je pomagala kar T., ki obvlada računanje na pamet 300g krat 1.6. Kukiji so se spekli in so zelo dobri, in tančka moja, nič nisva zafrknili! Hvala bogu za ekonomiste in matematiko.

Pogovor med dvojčkoma

2011-11-04T18:53:00.005+01:00

Na sprehodu se Andraž in Jurij pogovarjata. Andraž (Jaži) važno in zelo odločno:

-Ti, Jurij jest sem velik, veš! Ti nisi velik, Jaži je velik, ti pa ne!

---

Dvojčka sta 9 minut narazen, Jaži pa je najmlajši v družini.

2011-11-04T18:53:00.003+01:00

2011-11-04T18:53:00.001+01:00

2011-11-04T18:52:00.001+01:00

2011-11-04T14:30:00.001+01:00

Zakaj obožujem jesen?

2011-11-04T14:29:00.001+01:00

Že od nekdaj je jesen moj letni čas, morda je temu krivo melanholično vzdušje, ali pa samo tople barve, ki v tem letnem času zažarijo. Zato sem se odločila, da zapišem, kaj v jeseni meni tako zelo odgovarja:
Buče, ki jih jemo v kremnih juhah
Krajši dnevi, ker je familija na kupu
Veter, ki vrtinči listje po tleh
Gozd v tisoč in eni barvi
Kostanj v vseh oblikah, pečen v mestu, kuhan doma, divji v rokah otrok
Ruj na krasu
Toplejši puloverji, ki prijetno grejejo
Rdeča lička mojih fantov, ko pridejo s sprehoda
Topel kompot iz sezonskih jabolk
Nenajavljeni obisk prijateljev z morja
Ptice, ki se zbirajo, preden odletijo na jug
Ljubljanska tržnica napoljnjena z zelenjavo in sadjem
Oranžna barva in sladek okus kakija
Dolg nedeljski obisk nekdanjih sosedov
Za uro daljše spanje in še in še bi lahko naštevala... Jesen je moj čas, ravno prav mirna, ne premrzla, ravno zadosti živahna, predvsem pa igriva, skrita in prikupno žalostna.

2011-10-31T17:42:00.001+01:00

Hvala barbara!

2011-10-29T08:51:00.001+02:00

Prijetno presenečenje me je čakalo v nabiralniku! Prava čestitka za moj maraton! Hvala, hvala, hvala!

Ljubljanski maraton - 42km

2011-10-24T14:13:00.001+02:00

Ko sem zjutraj odhajala od doma, v kapi in rokavicah, si niti v sanjah nisem predstavljala, da je takšen dan lahko idelen za tek. Temperature zjutraj okoli 6 stopinj, vlaga precejšnja, kaplje dežja sem ter tja, niso obljubljale "tekaškega dne", ker pa nisem dovolj izkušena, takrat nisem vedela, da je dan brez vetra in z nizkimi temperaturami najboljša možna kombinacija. Zeblo me je, kot cucka, ko sem kolo parkirala na Čopovi (ruzak oddala moji Melitki že prej), in se spraševala ali sem dovolj oblečena, zato sem raje odšla se pogret v stanovanje k M. in na nujen WC.

V bokse sem se zrinila zadnjih 5 minut , med tekače - v gužvo, samo tam je bilo dovolj toplo. Bilo mi je še posebej čudno, saj sem prvič nosila rumeno številko, tisto, ki sem tolikokrat občudovala na drugih tekačih; zdaj pa je bila pripeta na meni, tekla bom torej dva kroga, uffff. bom zmogla?...sem pomislila.

Štart je bil dobrodošel, da se nisem več ukvarjala s kilometri in na Viču sem že pozdravljala sosede, na Brdu videla MUM from the hill, ki se je drla zamano; TO MI DELI!!! Že na fotkah se vidi, da sem bila noro razpoložena, bil je enostavno moj dan.

V Šiški iskala Majcho, se smejala navijačem ob progi, ki so vzklikali: PUNCE DAJTE JIH! Koga že?, Smeha na pretek, se nisem mogla zadržati. Počutje je bilo vse skozi odlično, tempo pa sem tudi držala konstantno tam okoli 5,10 min na kilometer, če so bili klanci je šlo počasneje. V prvem krogu so me za Bežigradom čakala dvojčka in M., madona sem jih bila vesela! Še en krog pa konec, sem pomislila in v Centru, tam kjer se progi odcepita 21km/42km poslala tabli, na kateri je pisalo 42km poljub.

Je pač svojevrsten trenutek, ko prideš v center in zaviješ v boks za 42km; to je to, še en krog in v bistvu meni osebno, psihološko me to ni nič zvilo, nasprotno, število tekačev se zmanjša, lažje se diha, energije je dovolj in veš, da zmoreš. Tempo sem poskusila držati enakomeren, kolikor se je pač dalo; veliko pomagajo tisti navijači, ki ostanejo ob progi in so toliko bolj dobrodošli; hvala Barbara, Maruša, Nataša! V drugem krogu je nastala tale fotka; ko sem se pogovarjala z enim tujcem, ki je že 19stič odtekel svoj maraton in vsakič prvih 21kilometrov prehitro. Je rekel, da bo dolga pot pred njim, pa še tako je slabo govoril angleško, da sva se kar poslovila. Tale fotka je na približno 26km na Brdu. Tujec je ta z belimi rokavicami, tisti zraven je pa prisluškoval in se neki smejal najinemu pogovoru.

Tu sem še vsa nasmejana, svašta. Pa moje noge so pol manjše od drugih (mišice), zgledam ko ena muhica med leopardi. V glavnem, ni bilo pretiranega navdušenja, kosem začela razlagati misli Murakamija (katastrofa če pomislim nazaj), pa smo se odcepili drug od drugega. Vseskozi sem prehitevala, vedla pa sem, da me bo enkrat začelo zmanjkovati. Šiška je šla še kar ok, me je pa začelo kriviti na cca 34km, vendar sem imela pomoč, gele in pritisnila sem se tekaču na noge. To vedno pomaga, da zdržiš temo, predvsem me dvigne psihološko. Jedla sem vseskozi, banane, čokolado, cuker, pila tudi - vedno in povsod. Tam pri Ljubljanskih mlekarnah sem mislila, da tega teka ne bo konec in sem se osredotočila zgolj na polaganje copatov pred sabo, zvozila obrat do Stožic, šla mimo naših blokov in se ukvarjala z mislilmi kaj hudiča je meni tega treba - vse tja do Petrolove stolpnice. Mislim, da sem se preklela od spredaj in zadaj in še za naprej. Same sočne kletvice so mi hodile po glavi! Tempo mi je padel, valda mi je, normalno, ampak sem ga uspešno obdržala na 6min za kilometer.

Nisem vedela kolk hitra sem. V cilj sem prišprintala, ne gre brez tega, ne glede na utrujenost in se vidno razveselila, da mi je šlo kar na jok, Tanje in Melite na cilju. Enostavno tam sta bili zaradi mene, zaradi mojega teka, samo moji. In sem norela, potem je norel še napovedovalec in zdelo se mi je, da kar vsi norijo z mano. No, vsaj tak feeling sem imela....

Eko fotke, ki povejo več kot 1000 besed. Bil je to res en lep tek, ena lepa izkušnja. V cilj prišla 3.53; neto čas pa kar 3.46. nisem mogla verjeti , zame super rezultat. NAdsuper!!!!

Zadnje misli pred mojim prvim maratonom

2011-10-21T09:28:00.005+02:00

V nedeljo nameravam preteči moji prvi maraton, celih 42km!

Gre za projekt celega leta, v katerem so različni ljudje, tudi neznanci in različni dogodki, tudi naključja, odigrali svojo vlogo in vplivali na to; da sem svoj mindsetting usmerila v razdaljo, ki sem jo s treningom, z vztrajnostjo in motivacijo - da preteči. In ne mislim, da sem zaradi tega kaj posebnega, sploh ne, mnogo žensk pred menoj in za mano so, in bodo pretekle to razdaljo, saj v bistvu ni nič posebnega. Kar me precej zaznamuje je to, da sem v svoj urnik, ob štirih otrocih, zmogla vriniti tudi tek, ki je bil marsikdaj daljši od dveh ur in pol. In že sedaj (pa sploh še ni niti začetek) se včasih zamislim, od kje sem črpala motivacijo, da sem ob 21h uri zvečer, ko sta dvojčka zaspala v posteljah, ko je bila prebrana pravljica za lahko noč, obula superge in se spustila v noč. In kolikokrat sem telefonirala očetu, ki je že napol spal za televizorjem, da prihajam, naj mi pripravi vodo, da se odžejam. Najlepši del sem pretekla na dopustu, ko sem dobesedno zbežala v jutro še preden se je prikazal sončni vzhod, se večkrat spotaknila, ker nisem bila še ravno zbujena, in oddirjala svetlobi naproti. In jutra ob morju so čudovita, saj piha lagodni vetrič iz severa, jutranji severnik, da hladi kožo in potno čelo. In spomnim se divjih robid, ki sem se jih najedla, ob tem pa izgubljala dragoceni čas za trening.

Vedno je najlepši del potovanje in ne prihod na cilj; ki ga seveda moraš opraviti in vesela sem, da mi je zneslo te tri mesece priprav na maraton speljati, upam si celo trditi, skorajda nič v škodo družine, saj sem jim bila večji del dneva na voljo. Izčrpanost se je pojavljala, normalno, takrat so najbolj pomagale besede prijateljice, ki mi je svetovala naj ozavestim svoj obup, da gre zgolj za trenuten vrh vseh nakopičenih obveznosti in da bo minilo. Da je morda vsega precej v mojem življenju in da zagotovo premikam lastne meje. Da je trening sam po sebi naporen, kaj šele šest članska družina. Mislim, da mi prav njena trezna racionalna drža najbolj pomagala, da sem svojo živčnost, utrujenost, morda tudi obup, umirila, ozavestila in se sprijaznila, da bo jutri bolje. In to je skoraj vedno tudi bilo.

Kljub temu, da je šlo zgolj za moj projekt, če rečem moj, mislim predvsem na to, da sem morala sama utirjati si pot, večkrat čez družinske ovire, sem doživela kar nekaj presenečenj in opazila, da je pravzaprav z menoj relativno veliko ljudi. Nekaj neznancev, ki mi je pomagalo svetovati preko elektronske pošte o treningih (Sebi), pa spet znanka, ki je maraton že pretekla (Nataša), neznanci, ki so postali kolegi (X,Y), pa vsi prijazni komentarji na blogu (Majcha, Tina, Gaja, Akvarij, Sebi); pa vse moje prijateljice; ki jim vpijem nazaj: drage moje SUPERŽENSKA je tudi v TEBI; Tanja, Melita, Mateja hvala za enkratno darilo!

Tudi kolegice v službi so premljale bolj kot ne z začudenostjo moje predanost, saj nisem izpustila del treninga tudi ko sem morala podaljšati delovnik do poznega popoldneva. Vmes sem se enostavno iz kostima preoblekla v kratko majico, tekaške čevlje in odtekla 13km po Golovcu, se vrnila v pisarno, umila v WC in nato, precej rdeča v obraz sprejela tujo delagacijo, ki je ravno tisti dan prihajala v našo institucijo. Tako to gre, vrineš tek nekam, kjer se ga teoretično ne da vrniti, v resnici pa je vse možno. There is always time for running.

In ko takole nizam te trenutke, v bistvu nedelja sploh ni več pomembna. Seveda je prav da pretečem, da zaključim to kar se je dogajalo zadnje leto, vendar pa mi v bistvu največ pomeni ta nakopičena strast v meni, odvisnost od telesne aktivnosti in ljubezen do pretečenih kilometrih.

Nič, v nedeljo se torej spuščam v neznano, še nikoli prej nisem tekla toliko km. V bistvu si nimam kaj za svetovati, nimam izdelane nobene strategije, zaplavala bom v to kilometrino in videla kaj se bo zgodilo.

Svoboda

2011-10-19T22:12:00.001+02:00

Ta foto mi predstavlja svobodo. Kolo, pogovor, mesto, sonce. Za arhiv, a ne v pozabo.

2011-10-17T09:43:00.001+02:00

Glasbeni okus

2011-10-14T09:06:00.000+02:00

Danes zjutraj dobim od možička tole elektronsko pošto:

"Evo na tole smo z dvojčki full pel danes zjutraj v avtu. To sta taka veseljaka, z njima bomo še žural..."

Tukaj pa link.

Kvari mi otroke, majke mi....

Tema

2011-10-13T22:21:00.002+02:00

Tole je včerajšnja polna luna, ko sem prihajala s teka domov. Še 10 dni manjka do LM, jaz pa brez motivacije in volje. Zadnji teden sem naredila 10 km namesto 50tih. Murakamijeva knjiga me je naredila še bolj panično; tip za povprečen maraton preteče kar 310km na mesec; moje povprečje je precej bolj borno; avgust 250, september 230, oktobra komaj 60km!. In vsakič Murakami 42km odteče z muko.

Zdaj je kar je. Bolje da se ozrem naprej in se zberem v teh 10 dneh do štarta.

Za nameček me v križu boli za znoret, če raztegujem je bolje. Premišljujem...

Kaj pa če bi prespala vse skupaj? Pa da se zbudim enkrat marca 2012?

Nositi smeti ven

2011-10-11T17:10:00.001+02:00

Takole gre; otroci so tisti, ki nosijo smeti v zabojnike od vekomaj. Jaz sem nosila, moja sestra je nosila, tudi sosedovi so nosili. Odkar ločujemo odpadke se je zadeva zakomplicirala. Moja dva starejša; 10 in 8 let ne dosežeta odprtin za embalažo, organski odpadki se jima gnusijo, steklenice ne rada vlečeta ven iz koša. Zato ostaneva samo še midva.
Midva se grebeva kdo odnaju bo nesel v smeti. Takrat uživava minute tišine, brez hrupa, možnost da srečaš koga starejšega od 3 let se poveča. Zrak svobode, sapica javnega življenja, možnost pogovora.
Zadnjič se nisva mogla zmenit kdo je na vrsti. Po hitenju in blažjem prerivanju sva oba hkrati pristala pred vrati stanovanja.
Sončni zahod je bil čudovit, zrak pa že toliko rezek, da sem se nehote stisnila k njemu. Bil je to najin romatičen sprehod celih 6,4 minute.

Praznovanje

2011-10-08T18:14:00.001+02:00

Naš gregi praznuje 8 let. Imeli smo kosilo doma za širšo familijo, in nikoli več se ne lotim zaje'''nih ajdovih krapkov s skuto, ker so se sprijeli v sivo belo gmoto. Preživela z mešanico filinga kaj hudiča je meni to treba, ampak na koncu, ko vidim te žive učke gregijeve, mi je poplačan ves trud. Danes so prišli prijatelji iz šole in praznovanje vedno organiziramo doma. Nic ne rečem, saj je norišnica, ampak če maš program za cele 3 ure...bo že.
V glavnem, Alojz Ihan me je navdušil. To je moja nagrada za gregijev rd, saj na koncu koncev sem bila jaz tista, ki je opravila najbolj čudovito stvar tega vesolja; rojstvo otroka. In Ihan piše: odrasel odnos je tisto, kar se vsak trenutek nanovo naredi med dvema človekoma, ki stojita vsak zase in si glede varnosti in preživetja lahko čez pet minut rečeta adijo in bosta zadovoljna s tem, kar sta imela.

Enakovrednost. Individualnost. Spoštovanje.

Podkupovanje otrok - preživetvena strategija

2011-10-07T10:15:00.002+02:00

Če ne bomo tekli v tem vremenu, bomo pa brali. Že dolgo načrtovana knjiga, tok misli mojega pisatelja, ki združuje v sebi nekaj meni najbolj mističnega; dobro pisateljevanje in ljubezen do teka. Komaj čakam tega vikenda, slabega vremena in knjige v roki.

Sem omenila kje 4 otroke? Ah…moram najti ta pravi način podkupovanja za 1 uro miru, se da, vem da se da, tisto urco iztržit; od ta večjih dveh, da se ukvarjata s tamalima dvema, ampak kaj bi jima obljubila? Bayblade? Mini rolka, nutela na kruhu, 10 Eur, bonboni, Atlantis, vse skupi?

V bistvu sem si kupila še Alojz Ihana, pa Brino Svit, pa še enega Pahorja; ne vem kako to, postala sem prava fanica Borisa Pahorja. Samo še čas najdem….lizika, bonboni, nov skiro, kolo, vse naloge naredim jaz v naslednjem tednu? Mogoče iztržim celo 2 uri babysittiranja, soboto in nedeljo…..

31

2011-10-02T17:00:00.001+02:00

2011-10-02T16:58:00.001+02:00

2011-10-02T07:19:00.001+02:00

Tekaška skupina

2011-09-29T08:28:00.003+02:00

Zaradi bolečin v križu in morda strahu pred poškodbami, sem sklenila, da se moram pridružit kakšni skupini. Absolutno nimam dovolj informacij, ne o strechingu, ne o pravilni tehniki teka, zato bi mi kakšen tekaški trener prav prišel, sem si mislila.

Pa sem šla. Včeraj prvič.

Moram povedat, da jaz nisem človek za tek v skupini. Prvič, vedno se nekako poistovetim s tistimi, ki zaostajajo in tudi tokrat je bilo tako. Bila sem zadnja v skupini in sem tekla za eno, ki ji je že na ogrevanju srce skoraj odpovedalo, zato sem raje tekla daleč za njo. Za boljši feeling.

Prav tako se ne poistovetim s tistimi šminkerkami v prvi vrsti, ki imajo flat trebuščke, pa vse u nulo barvne kombinacije, tekaško krilo, pa kapico, pa pajkice, pa kaj jaz vem še. Ko sem uvidla, da so nekatere zrihtane tudi za na tek, sem malo pregledala svojo opremo. Moja majica je bila grdo popackana z omako, saj sem še v zadnji minuti (preden se ušla od doma) stregla špagete bologneze mojim fantom na mizo. Ups, zdrs.

Bila sem edina tam, ki sem na trening pritekla od doma. Vsa zasopihana (skor sem vse zamudila, zato sem tekla kot idiot) in rdeča v obraz sem se postavila pred urejene tekače in izdavila par besed. Res patetično; zgledala sem, ko zaripel paradižnik.

In sem edina, ki grem na 42km. Ja, sem bila deležna vseh pogledov; mojih nog, mišic, rok, opreme itd... Dizaster, really.

Potem sem se postavila v skupino za trening hitrosti; en krog cca 750m hitro, en krog počasi. Na koncu smo ostali samo še trije, ki smo sopihali v hrib in se ganjali do onemoglosti. To je bil ta boljši del treninga.

Dobila sem tisto po kar sem prišla; delali smo vaje za streching; od vsega pa mi je bil všeč pogled v nebo, ko smo ležali na hrbtu sredi Tivolija in se je začelo mračiti, zvezde pa so se prižigale ena za drugo.

Morda naslednjič pridem spet.

Skupinska

2011-09-28T14:23:00.001+02:00

Ne morem si upreti; ampak jaz sem čist zaljubljena v moje otroke, najbrž tudi če bi jih imela še 4 bi bilo stanje enako. Enostavno mi srce zapoje, ko smo skupaj, ko se imamo lepo, ko se trenutek umiri in smo vsi eno. In najbrž je to tisto, kar me poganja, kar mi daje silno energijo.

37/2011

2011-09-22T22:12:00.001+02:00

Včasih navdušujejo človeka male stvari; nasmeh otroka, jesenska svetloba v krošnjah dreves, čvek s prijateljico o modi, tekaški nasvet neznanca, opažena energija Save, ki teče mimo. Take stvari, ki so izrečene in tiste, ki lebdijo med dvema. In velikokrat navdihujejo te težko dojemljive energije. In morda pride z leti občutek, da je vse na svojem mestu. Da niti en košček sestavljanke ne fali. Da je slabo drugi obraz dobrega, smrt del življenja, zaprta vrata pa odpirajo druga. Mogoče res potrebuješ teh 37 let, da se zaveš kakšen tempelj je lastno telo.
Bil je dober dan. Poln lepih želja, vsaka na svoj način iskrena. In fajn je, ko je širša družina skupaj. Pa če tudi samo za rojstni dan.

Sončni vzhod

2011-09-18T07:07:00.001+02:00

Koseški bajer

2011-09-18T07:06:00.001+02:00

2011-09-18T07:05:00.001+02:00

Dobro jutro stara šiška!

2011-09-18T06:24:00.001+02:00

Samo gre

2011-09-17T18:58:00.001+02:00

Samo gre, samo gre, pridi gledat, samo gre! vpije andraž in me vleče za roko. Odvleče me do wcja, kjer mi ponosno pokaže kako se pokrov sam lepo poklopi in zapre wc školjko. Dojamem frazo samo gre. Ok, takih wcjev pred selitvijo nismo imeli.

Tudi moj mož ima problem z samo gre. Odkar se je navadil samozapiralnega pokrova, pričakuje, da tudi drugje samo gre. Tako ga večkrat preseneti, ko pokrov z vso težnostjo butne na keramiko. Samo gre kar direkt!

Bolečine v hrbtu

2011-09-15T10:21:00.000+02:00

Pridno izpolnjujem svoj plan kilometrov in teka. V zadnjih 30 dneh sem naredila 230km; v povprečju 55 na teden. Ni švoh za vročino, ki še vedno kraljuje. Povečala sem daljše teke ob nedeljah, sonce ni več tako močno kot poleti in kar gre. Edino po zadnjem nedeljskem teku, me je začelo boleti v križu. Ne točno v križu, nižje dol, nižje in globje. Taka topa bolečina, vsakič znova, ko sem se vsedla, dvignila otroka ali kaj podobnega.

Naključje je hotelo, da sem takoj dobila nasvet predvsem pa indic, kaj je šlo narobe. Zaradi teka, me boli medenica. Po porodih imamo ženske razrahljane kosti v medenici in nas velikokrat tam zadaj boli. Sploh po dolgotrajnejših naporih, ampak da ni nič hujšega. Streching je izredno pomemben, prav tako grajenje "core" mišic, oziroma mišic za stabilizacijo trupa (trebušne mišice itd.). Itak sem to vedela, ampak bil lena, prelena, da bi to počela. Najboljši zato je Pilates, fitnes oziroma druge vaje.

Včeraj zvečer sem šla na svoj običajni tek. Po teku sem se strečirala. Odleglo je. Neverjetno, bolečina popustila.

Aja, pa ponosna lastnica sem novih superg. Tudi to je ključno, da sem po treh letih zamenjala nove copate. Če jih bom obnosila, grem z njimi na 42km, če ne obujem stare.

2011-09-08T18:54:00.001+02:00

Sončni in nasmejani

2011-09-08T18:00:00.002+02:00

Me je že zagrabila ta jesenska kuhinjska in sem se šla vkuhavanje paradižnikove salse iz 10 kilogramih. Saj, nič ne rečem, kolk je super, ker je to paradajz, ki je videl sonce pa to. Ampak, po 4 urah packanja, sem imela vsega poln kufer.

Ampak sem sfurala, imam domačo salso pommidori senca zucinni in con zucetami (mlade bučke). Osnova pač za zimo, za omakce, za špagete, za buzaro. Pa sem kr vesela, sledi marmeljad, če bo čas dopuščal.

Prednosti velike družine

2011-09-06T09:21:00.002+02:00

Prednosti velike družine so med drugim te, da mlajši posnemajo starejše. Tako sta dvojčka prej shodila, naučila brez problema lulat v WC školko, uporabljat You Ghi Yo karte, razložno spregovorit in uporabljat besedico "bedno", navijat ob nogometaških tekmah in glasno prepevat o Sidahrtinem komadu Dviga Slovenija zastave.

No med drugim, sta se od Mateja, ponosnega lastnika BMX kolesa, naučila skakat čez robnike. Vzameta poganjalčka, vzameta zalet in švizzzzzzzzzzzz čez 15cm rob.

Jaz takrat mižim.

Onadva se veselo smejeta.

To so prednosti velike družine.

Prvi šolski dan

2011-09-01T09:42:00.001+02:00

Prvi september. Šolska torba, copati, beležka in peresnica. Oba fanta sta zjutraj krmežljavo vstala, pojedla zajtrk in se nekako spravila v sandale.

Gregi je nato takoj moral na WC.

Mateja je začela boleti glava. Je rekel, da je to od garaže !?!

V šolo smo prišli pol ure prezgodaj. Mislila sem, da bom edina mama, ki otroke odpelje prezgodaj na prvi šolski dan. Tudi drugi imajo podobne skrbi in čeprav jutranje varstvo ni bilo organizirano, so že vsi veselo čakali v avli.

Letos gremo v tretji in četrti razred. Knjige so zavite, imena napisana, šolska torba je polna. Letos postaja vse skupaj zagotovo bolj resno, težje in bolj odgovorno. In tako kot je njima prvi september prelomnica, je morda meni še večja. Utirjenost, vzdrževanje učnih navad,red, red, red...ki pomeni po eni strani olajšanje za vse, saj predvideva umirjene trenutke in situacije.

***

Včeraj je bila moja teta na obisku pri nas. Živi že dolga leta v Angliji.

Po uri in pol druženja (ok, dvojčka sta bila res v elementu razposajenosti, Mateja so metali hormoni, ker je bila na obisku tudi sestrična, Gregi pa je zgolj vzdrževal stanje kaosa mi je rekla:

(v angleščini, da je njen mož razumel)

"I don't know how you cope with four children!"

"Well, neither do I", sem rekla, vzela Juriju škarje iz rok, Gregija potegnila dol z radiatorja, Mateju prepovedala divjanje še po zunanjih hodnikih, Andražu pa obrisala nosek in učke, ker se je prav tisti trenutek odločil, da bo zganjal svojo trmo trmasto.

Moja prva...(lažja) gorska tekma!

2011-08-29T14:50:00.002+02:00

2. aplski dan v Mojstrani je zagotavljal čudovito vreme, manjše število udeležencev na netekmovalni tekmi, pa je obljubljal pravo "netekmovalno tekmo". Tisti ta zagrizeni so odleteli naprej, držala sem se repa skupine in kmalu ugotovila, da je v klanec čist ok teči. Sonce je fajn zažigalo, stojnice z vodo so bile dobrodošle. Najbolj pa si bom zapomnila tek po čudoviti pokrajini, po grbinastih travnikih, po kravah, ki so čukasto gledale in konjih, ki so se pasli na paši.

Da veliko mišic na nogi, še ne pomeni dobre tekaške kondicije sem ugotovila kar kmalu (hi, hi, hi, jaz sem ena zloba od zlobe). Tako, da imamo ženskice kar malo prednosti v lažji konstituciji, saj sem kar nekaj moških pustila za seboj...

Nič, 10 km sem opravila v 1 uri in 4 minutah; kar je čist ok, glede na klanec. Nabijanje v kolena ko greš dol sovražim, od vsega mi je to najhujše. V cilju so me pričakali vsi štirje otroci; lupčki zlati so me čakali debelo uro. Moj očka, ki je bil prostovoljno določen za varuško je opravil odlično delo. Otroci so se zabavali na stojnicah, pa slacklineu in drugih vragolijah. Ker je bilo malo ljudi (hvala bogu) je bilo tudi za otroke prav prijetno. Planinski muzej smo si ogledali najmanj šestkrat in si nabrali razglednic za celo sorodstvo (tisti, ki je bil bo vedel o čem govorim). Bilo je fajn, upam, da drugo leto spet ponovim!

Spikova skupina v jutranji svetolobi

2011-08-28T07:38:00.002+02:00

Me je prijateljica spraševala na kaj mislim, ko tečem. Po začetnih km se misli popolnoma zbistrijo in samo še opazujem naravo. Kar naenkrat so se pred menoj pojavili tile vrhovi in me prav prijazno pozdravili. Čudovito, ker se zopet skrijejo takoj po parih kilometrih. Nagrada. Takrat so moje misli čiste, brez vsega odvečnega. In tri ure mine kot bi trenil.

Hoja po vrvi

2011-08-27T18:37:00.002+02:00

Vse je okužila, čisto vse. Staro, mlado, vsi preizkušamo svoje ravnotežje. Pa nas meče levo, desno, le redki so tisti, ki so uravnoteženi tudi na tako ozkem kosu elastike.

Pocitek

2011-08-25T14:09:00.002+02:00

Uspeh. Knjiga v roki in moj devetletnik.

2011-08-25T12:57:00.001+02:00

Na gorenjskem

2011-08-25T12:54:00.001+02:00

Spet o teku

2011-08-23T10:29:00.001+02:00

V bistvu je moje življenje precej dolgočasno, monotano in hkrati razburkano in zelo zanimivo. O zunanjih dogodkih ne morem pisati, ker se mi ne dogaja ama čisto nič. A na vznoter je precej drugače. Moj nemir me ne spusti niti za uro ali dve in v bistvu se že zjutraj zbudim z mislijo kdaj in kako bom speljala moj trening teka.

V resnici je vse skupaj precej smešno. Moja želja po teku je precej močna, če se ponoči zbudim, že razmišljam kako bi jo ucvrla ven, in vsak dan veliko berem o teku in načrtujem kdaj, kam, kako hitro. Morda gre res za obsesijo, za veliko željo, da pretečem teh 42km. Ampak v meni ni želje po rezultatih, po druženju na tekmah, v društvih, niti se pretirano ne veselim »opravičevanja« zakaj želim preteči razdaljo; v osnovi gre za izgubljeni strah pred nečim kar »ne zmorem« in raziskovanje do kam pa »lahko«. Zgolj to in popolno navdušenje, da so treningi razpotegnjeni od ure naprej; ura in pol je skorajda minimum in da se je telo temu prilagodilo…pa čeprav v resnici, če me vidiš sploh nisem en tak zelo športen tip človeka.

Bolj kot vročina me sedaj obremenjuje spremenjen ritem naše družine; dokler ne bo šole bo hudič; kako zriniti v naše kompleksno življenje še moj tek? Na vročino sem se sicer kolikor toliko adaptirala; po pravici pa povem, da po prvih treningih v sopari in vlagi na morju (čeprav v jutranjih urah) sem mislila, da bom crknila. Tudi regeneracija je bila temu primerna; utrujenost se je kar stopnjevala….

Ampak tek je še vedno protiutež mojim 4 otrokom, zahtevnemu možu, življenju na sploh. Pri meni že dolgo ni več dileme; ali šoping in nakupovalni centri ali raje tek do Rožnika in nazaj. Premosorazmerno torej; težje kot je v življenju, dlje in več tečem?

En tak projekt

2011-08-19T10:28:00.000+02:00

Nekje v sredini julija je padla odločitev da spet pričnem s tekom. Po dveh mesecih počitka, eni dozi antibiotika, štirinajstdnevnem dopustu sem našla v sebi dovolj motiva, da se zopet spustim v pustolovščino. In kot vedno so me tokrat navdušili neznanci, naključni somišljeniki, ki so morda z pravo besedo ali dvema v meni prižgali ogenj in strast za razdaljami. In tako je padla odločitev, da začnem treninge za oktobrski maraton. Za celih 42km.

Mama se je prijela za glavo in rekla da nisem resna. Oče je molčal in odkimal. Možiček je rekel, da nisem normalna, kolegica pa mi je dala številko N., ki je 42km že pretekla, da naj se najprej malce pozanimam kako in kaj prinaša taka preizkušnja. Plan za treninge je narejen, žal sem ga začela izvajati šele pri 13. tednu. Vseeno se tolažim s tem, da je v bistvu trening za maraton plod celoletnega stalnega tekanja, opravljenih dveh polovičk in enega 30km teka.

Poletje teku ni prijazno; na morju je zrak poln sparine, vlage in čisto posebnih aerosolov, ki ti preprečujejo, da bi Ljubljane vajeno telo uživalo v naporu. Kar nekaj razdalj sem se mučila, vstajanje ob 6h zjutraj pa naredi svoje. Enkrat sem celo odletela ko mamba po tleh, ker sem se zaspano vlekla po neravnem terenu. Ne bom pretiravala, če rečem, da vsako jutro, ko alarm pozvoni, se prekolnem in si rečem kaj je tega meni treba. Potem se prepričam, da je za odločitve čas v popoldanskih urah, ko po pretečenih km telo preplavijo hormoni sreče in sem samo še vesela, da mi je tudi tokrat uspelo izpolniti plan. Tečem štirikrat na teden, tedensko za enkrat naredim več kot 50km in počasi pospešujem. Uživam in ko bo padla vročina bo še bolje.

Res upam, da mi rata!

Njami njami

2011-08-17T13:32:00.004+02:00

Poletje prav počasi vztraja, poltne temperature še vedno grejejo, meni pa po glavi hodijo zgolj še zaključki tega poletja. Ne samo, da je dopustniški čas za veliko družino stresno obdobje, da je pravzaprav pravega dopusta ne okusiš popolnoma, saj je vedno nekdo na koga moraš skrbeti/kuhati/pospravljati/organizirati reševanje surfa v brezvetrju. In če bi me kdo vprašal po highlitih takšnih in drugačnih mi na misel pade zgolj prehranjevanje. Mislim, da sem se nakuhala za 200let naprej in nazaj. Mislim, da sem odkrila nove jedi, ki jih otroci obožujejo. Mislim, da se bom ločila od svojega moža, ker imam zadosti dejstva, da je bil v prejšnjem življenju lovec ali nabiralec, po možnosti oboje hkrati. Domov je prinesel kakšnih 5kg morskih polžov. V googlu voleke najdeš pod najboljšo morsko vabo za ribe, pod živali v morju, kot kulinarični presežek pa ne! Vseeno smo voleke skuhali, izvotlinili in marinirali. Ko je bila jed postrežena je izgledalo takole:

Hmmmmmmmmm....bil je zanimiv okus, pa vseeno jed bi definirala kot specialiteto.

12km

2011-07-28T18:00:00.001+02:00

Gilberto s Tanjo

2011-07-26T21:58:00.002+02:00

Bil je en tak lep večer, ko so se vsi planeti razporedili v pravo sožitje...in je vse potekalo po planu.
Že dolgo nisem bila na koncertu, ritmi brazilske glasbe so me odnesli in kakšen greh je, da ljudje na takšnih koncertih sedijo. Smo zmrznjenja slovenska publika, moje noge niso želele počitvati in preprlesala sem cel koncert. Violina in harmonika! Kakšna čudovita kombinacija z Gilovim prekrasnim glasom. B.O.Ž.A.N.S.K.O.

2011-07-25T18:48:00.001+02:00

2011-07-25T18:46:00.001+02:00

2011-07-25T18:10:00.001+02:00

2011-07-22T15:43:00.003+02:00

Ta ocean

2011-07-22T15:43:00.001+02:00

Danes je bilo na Šmarni gori tik pred dežjem. Visoko nad Ljubljano je pihal močan veter in nas preganjal v dolino. Dan se je končeval, mene pa je imelo, da bi kar ostala. Vsi moji so na morju in edina obveznost je služba. Hecno, po 4rih dneh svobode pogrešam fantke nadnoro. In vse moje aktivnosti, ki sem jih prej pogrešala, so sedaj v ozadju, šopingirat se mi ne ljubi, pohajkovat ali ponočevat pa tudi ne. Moja strast še vedno ostajajo knjige in vznesenost nad branjem sedaj v celoti koristim. Še zmeraj me prevzamejo lepi stavki in besede, ki ti potrkajo na dušo, razum in vedenje tako, da te oblije srh in se koža naježi. Besede so močno orodje.
V bistvu pa me je tam gori našlo domotožje. Nisem si mislila, da je moje bistvo tako stopljeno z njimi in, da brez njih nisem cela...

Kako preživeti počitnice s štirimi otroci in se pri tem celo smejati

2011-07-19T15:50:00.000+02:00

S počitnicami je križ. Nekaj sem o tem že pisala tule in tule, dejstvo pa je, da so predolge. Definitivno predolge. Skrajšala bi jih na 6 tednov ali manj. Sploh če imaš 4 otroke, ki jih nimaš kam dat.

Zato sva letos z možem pogruntala kolosalno rešitev. Počitnice si bova delila! Razdelila; tri tedne jaz, dva tedna on, ostalo bo pa bog pomagal. Na začetku je zgledalo fenomenalno; vse dokler nista moj oče in mama odšla z vikenda na morju domov in sem ostala sama.

Nič ne rečem, noben problem ni narediti zajtrka za 5, pa spakirat za na plažo, pa z vožičkom odpeljat dvoletna dvojčka, čoln, plavutke, masko, rokavčke, šlauh, malico, vodo in senčnik, se z njima kopat v morju, gledat kam sta druga dva gusarja odpeljala.....šala mala, hotel 5 zvezdic bi rekel moj mož.

Sem se zvito nasmehnila in počakala, da je prišel njegov turnus. Samo z dvojčki, starejša dva sem odpeljala k dedku. Je rekel, da je vse šlo kot po maslu, zajtrk, plaža, kopanje, valovi, kosilo, popoldanski počitek, da pa ko sta se regenerirala in je moža prijela tista sladka popoldanska fjaka (zaspanost)....

Pravi, da je za trenutek zaprl oči in ga je Andraž (2 leti) z grabljami udaril po glavi.

No comment.

2011-07-17T22:09:00.001+02:00

2011-07-17T22:08:00.001+02:00

2011-07-17T22:02:00.001+02:00

Pikapolonica

2011-06-17T20:21:00.001+02:00

Priletela na okno. Upam,da prinese sreco.

Prvi pogled

2011-06-16T09:37:00.001+02:00

Življenje v škatlah

2011-06-13T18:45:00.001+02:00

I hate ospen

2011-06-08T19:36:00.001+02:00

2011-06-08T19:13:00.001+02:00

2011-06-08T19:12:00.003+02:00

2011-06-08T19:12:00.001+02:00

Spomini za nazaj

2011-06-06T22:31:00.000+02:00

Po kakšnih 15 letih mi je v roke zopet prišel moj dnevnik, ki sem ga pisala od tretjega razreda osnovne šole do tretjega letnika fakultete! Prav hecno je, kako je lastna percepcija o moji osnovnošolski marljivosti, ubogljivosti , pridnosti popačena! Mislim, če bi jaz imela tako hčerko, kot se opisuje to dekle v dnevniku, bog pomagaj!!! Mi je bilo nerodno brati še po tolikih letih...

Namreč, fanta Gregi in Matej končujeta drugi in tretji razred. In treba jih je končati z odliko, vzornim vedenjem in pohvalami učiteljev, priznanji za vsako aktivnost, prebrano celo bralno značko, ne eno ampak dve, tri bralne značke... ker njuna mama je bila vendar odličnjakinja, vzor razreda, vse pet, s kakšno redko štirico, tja do petega razreda!

***

Upam, da nikoli ne najdejo mojih spričeval. Sem ugotovila, da sem postala grozna, v moje opravičilo - nezavedna lažnivka...

Resnica je, da so me od tretjega razreda naprej zanimali samo fantje. Kdo je vame, kdo ni vame, kdo mi je všeč, kdo mi ni všeč, kdo je luštkan, kdo je smotan, kdo je krasen, kdo mi je idiotski, kdo me cuka za kitke, kdo mi nosi torbo, kdo me ne šlivi, kdo na seznamu je "in", ter kdo na seznamu je "out" (ja seznam sem imela, kjer so bili napisani itak vsi fantje, ki sem jih poznala...) in podobne nebuloze.

Šola me ni zanimala, oziroma sem skos samo jamrala, da se nisem dovolj učila (slaba vest od malena). Že v tretjem razredu sem bila prav dobra (ups!), matematika pa mi ni bila najboljša prijateljica. Vendar sem ostala zvesta štiricam tja do osmega razreda.

Zanimivo pri vsem tem je, da imam fotografije (svoje in od prijateljic), katere obrazov skorajda ne poznam več (aa, tole pa že nisem jaz!) ali pa se jih ne spomnim, imam stare avionske karte, stare passporte še iz časa socialistične federativne republike Jugoslavije. Odlično!

Našla sem celo vstopnico mojega prvega obiska matineje Valentina! Noro!

Pa še par ljubezenskih pisem mojega M.

***

Sklep: dnevnik bom skrila nazaj tja, kjer je ždel 15 let. Na varno. Ne mislim ogrozit svoje super odličnjaške podobe, ki jo uživam pri otrocih in ki sem si jo s trudom zgradila, heh.

***

Moram vpraša M. zakaj mi po 15 letih najinega partnerskega življenja ne piše več takih pisem :))).

2011-06-05T09:32:00.001+02:00

2011-06-05T09:31:00.001+02:00

Lasje

2011-05-31T17:29:00.003+02:00

Odkrila sem veliko skrivnost. O laseh. O razliki in prepadu med fanti in puncami, med ženskami in moškimi.

Moja večja fanta Matej (9) in Gregi (7) sovražita umivanje las. Ko rečem sovražita, to zveni milo in neresno, če pa rečem RES SOVRAŽITA, morda le zadenem pravi ton njunega odnosa do vode, šampona in las.

Gregija se na primer še da nekako prepričati v pogajanja.

Če si danes umiješ lase, dobiš nutelo na kruhu.

Matej se ne da prepričati v nič. On sovraži tudi tuširanje. On sovraži vodo na sploh. Še piti jo noče, kadar je žejen, kaj šele da bi mu polzela po obrazu, telesu. Po njegovem so dolgi lasje namreč popolnoma sveži in čisti, kljub športnim aktivnostim in vročini.

Pa kaj še!

Da bi me prelisičil, se ponavadi ko pride z igrišča, takoj preobleče v pižamo. Kao, da ne bi opazila, da se sploh ni umil. Če pa mu zagrozim z enoletnim premorom igranja računalnika, neizhodi, takojšnjim odhodom k frizerju, zavija tako z očmi, da se zbojim za njegove zenice in takoj pomislim, da bo ostal škilast za vedno. Zavijanje pospremi z spuščanjem nenormalnih vzihov in glasov.

In ponavadi se vdam.

Dvojčka še nimata bujnih las. Sem in tja kakšen bjondast pramen, ki sta ga zadnjič zabelila s "home made" briljantino. M. jima je za zajtrk ponudil čaj z medom, v katerega sta namakala rokice in si ga mazala po glavi.

***
Jaz bi si umivala lase vsak dan, osebnega frizerja bi pa imela za drugega moža.
Jaz mojih moških ne štekam prav nič.

V avtu

2011-05-27T16:18:00.001+02:00

Dobrodelni tek - 10 krogov za 10 nasmehov

2011-05-25T21:58:00.000+02:00

Matej Markovič eden večjih slovenskih ultrasuperjeklenihmanov, se je z ekipo Never give up lotil dobrodelnega projekta 10 krogov za 10 nasmehov. To pomeni, da se bo zbrana sredstva namenilo desetim slovenskim otrokom z žalostnimi zgodbami. Sredstva se zbirajo na različne načine:

10 dni zapored - od 3. do 12. junija - bo Matej s prijatelji in znanimi slovenskimi tekači v različnih slovenskih krajih na štadionu odtekel maraton. Pridružite se jim(nam) za poljubno število krogov ali le za navijanje in dobro družbo!

- DAN 1 – petek 3. JUN 2011 (16:00) HRASTNIK
- DAN 2 – sobota 4. JUN 2011 (16:00) BREŽICE
- DAN 3 – nedelja 5. JUN 2011 (16:00) CELJE
- DAN 4 – ponedeljek 6. JUN 2011 (16:00) MURSKA SOBOTA
- DAN 5 – torek 7. JUN 2011 (16:00) MARIBOR, stadion Poljane
- DAN 6 – sreda 8. JUN 2011 (16:00) SLOVENJ GRADEC
- DAN 7 – četrtek 9. JUN 2011 (16:00) KOPER
- DAN 8 – petek 10. JUN 2011 (14:00) VIPAVA
- DAN 9 – sobota 11. JUN 2011 (16:00) KRANJ
- DAN 10 – nedelja 12. JUN 2011 (10:00) LJUBLJANA, stadion Kodeljevo

štartnina na teku 10€ (otroci 5€)

Druge možnosti prispevkov:
-poljubne donacije na

Transakcijski račun za donacije:

Območnega združenja rdečega križa Ajdovščina

TRR: 04751-0000412446 Sklic: 00 7015

Namen: Deset krogov za deset nasmehov

-za zapestnico je najmanj 3,50€ (+poštnina) (kontakt na strani www.nevergiveup.si)
-za majico najmanj 10,00€(+poštnina)
-SMS sporočilo na številko 1919 in besedilom ZPMS 1€. Zaenkrat samo za Mobitelove uporabnike.
-poleg ostalih dejavnosti zbirajo plastične zamaške. Te lahko že sedaj zbirate in potem prinesete na dan prireditve na stadion.

Vzponi in padci v teku

2011-05-25T21:36:00.000+02:00

Mislim, da je čas, da vržem zadevo iz sebe, ker če pišeš o vzponih, moraš pisati tudi o padcih. Še vedno in povsem pa sem prepičana, da je žensko telo drugačno; predvsem v smislu moči, nabiranja kondicije in vzdržljivosti. In vedno bolj spoznavam, kako hitro se mi lahko zalomi, če nisem pozorna nase in na svoje zdravje.

Včeraj sem šla do zdravnice, kjer mi je lepo povedala, da se mi je telesna odpornost zrušila, ker sem 14 dni pred tekom trojk prebolela gnojno angino. Takrat sem imela mandeljne čist gnojne, pa nisem šla k zdravniku, nisem vzela antibiotika, s tem pa povzročila, da je praktično streptokok ostal v telesu in po tekmi, ko je telesni sistem utrujen, je le ta izbruhnil ven v drugi obliki...

Po eni strani vesela, da sem ugotovila, da ni bil kriv zgolj daljši tek, ker sem 29km lepo prenesla in bi lahko šla še dlje, brez problema...po drugi strani pa se me je sedaj panično strah sploh stopiti ven in obuti tekaške čevlje, saj se strah meša s slabo vestjo, kaj sem si sama povzročila....kajti, če dam na tehtnico zdravje ali tek....izberem zdravje.

Ne morem reči, da nisem bila pripravljena na tek trojk, trenirala sem dovolj in telesno še nikoli tako močna kot tisti dan v maju, psihično pa itak na višku.... Me pa je sesutje imunske odpornosti precej prizadelo, prizemljilo, ker se šele tako zavem kako "krhka" sem v resnici, pa čeprav bi rada dokazal nasprotno. In potem me moj osebni zdravnik vpraša, kaj sem hotela s tekom trojk povedati....saj, kaj že?

Tu nekje se mi meša umirjena aktivnost in razdražljive misli o teku, ko iščem odgovore in skušam povezati točke med seboj. M. mi ob tem nič ne pomaga, nasprotno z veseljem zabije še kakšen žebelj več...

In še en dokaz več vsem tistim, ki ne razumejo kaj tek in premagovanje razdalj prinaša, da se ne splača, da je to mučanje samega sebe, medtem pa sama na najhujši način spoznavam lastne meje in upam, da bom imela v prihodnje malce več modrosti .

A teku se ne nameravam odpovedati.

Budapest

2011-05-24T15:40:00.001+02:00

2011-05-22T22:00:00.001+02:00